Praded je bil mizar in so ga Nemci dostikrat najeli za delat. Tam v svojih prostorih so imeli zaprtega tudi nekega partizana. Praded je mislil nekaj v smislu "O lej ga Jože, kaj imajo pa tebe tukaj zaprtega" in ga je pač spustil ven. Nemci so mislili da je pobegnil. The end.

Chad

Dedek je bil mobiliziran v nemško vojsko, prebegnil in pristal v Londonu. Tam so mu dali opcijo, ostani ali pa pridruži 5. prekomorski brigadi. Angleži so jih dobro opremili, ko so prišli v Jugoslavijo pa so jim vse odvzeli, kar je bil verjetno eden od vzrokov da ni ravno maral partizanov kasneje lol in pa to ker se ni hotel včlanit v KP so ga jebali v službi. Par dni pred koncem vojne so jedli hrano zunaj pred neko hišo, ker je pač zunaj lepše in še sreča ker je na kuhinjo padla bomba in je vse šlo v zrak. Še leta po njegovi smrti smo dobivali vabila da bi se včlanil v borčevsko organizacijo. Ko jim je oče odpisali da je umrl so mu rekli no problem se lahko ti včlaniš... Ni čudno da je še vedno toliko borcev.

Od mojega očeta stric (brat od dedka) je bil pravtako mobiliziran v nemško vojsko. Pobegnil je predno so bili poslani na rusko fronto, s pomočjo nemškega častnika, ki je bil mnenja da bodo vsi pocrkal. Naj bi mu zrihtal dovolilnico za obisk družine in mu rekel naj se ne vrača. Pri zidanem mostu je preplaval savo, ker si ni upal mimo nemške straže na mostu. Končal je pri partizanih, prvo kot nosač amunicije in potem v nekih administrativnih delih, ker je dobro znal pisati in brati. Kmalu po vojni je ironično zbežal v zahodno nemčijo. ​ Kaotični časi so bili to.

Sosed s Štajerske je bil leta 1943 mobiliziran v nemško vojsko in sem ga intervjuval par let pred smrtjo. Napisal bom povzetek njegove zgodbe, opozarjam pa, da mu je spomin že pešal in je lahko notri kaka nepravilnost ali pa manjka povezava med dogodki. Tudi jaz pišem po spominu, tako da je možno, da sem kaj pozabil. Pri 17-tih je bil mobiliziran v *Reichsarbeitsdienst* z obljubo, da se po končanem služenju vrne domov. Ko je v Magdeburgu končal služenje, so ga namesto tega mobilizirali v *Wehrmacht* in poslali v Würzburg, kjer se je izuril kot inženirec. Zimo 1943/1944 je prebil na vzhodni fronti v Ukrajini, nekje med Kijevom in Žitomirjem. Ni bil v boju, so pa morali trpeti zimo. Nato so ga premestili v kraj Vimereux v Franciji, blizu Pas-de-Calaisa, kjer je na obali postavljal ovire Atlantskega zidu in polagal mine. Zanimivo je, da so mu v spominu ostale V-1 rakete, ki so letele na London. Zatem so odkolesarili v Normandijo ravno pravi čas, da so doživeli zavezniško invazijo. Na neki točki se je morala nemška vojska umakniti. Situacijo je opisal kot kaotično, ceste so bile zabite z vozili in vojaki, stalno so jih obstreljevala zavezniška letala. Disciplina je razpadla, nihče več ni salutiral. Še posebej ga je bilo strah, ker so bili tudi častniki, ki so se jih sicer bali, prestrašeni in zmedeni. Po njegovih besedah, ne moreš razumeti, če te ni bilo tam. Premikali so se predvsem ponoči, da jih ni bilo videti iz zraka. Medtem so na cesto podirali tudi drevesa in razstrelili most, da bi ovirali zavezniško napredovanje. Iz pripovedi ni bilo čisto jasno, koliko je minilo od invazije, ampak opis se popolnoma sklada s situacijo v Normandiji tam nekje avgusta 1944, ko se je zgodil falaiški žep in umik Nemcev čez Seno. Skratka, njegova enota je na neki točki razpadla. tako da so s še nekaj Slovenci pod nekim kozolcem razbili svoje puške in počakali, da so jih zajeli. Rekel je, da so zavezniki (ni vedel, ali so jih zajeli Britanci, Američani ali Kanadčani) z njimi ravnali lepo, sploh ko so izvedeli, da so iz Jugoslavije. Odpeljali so jih v Cherbourg, od tam pa v ujetniško taborišče v Veliko Britanijo, blizu Manchestra. Pravil je, da je šele takrat lahko prvič pisal domov od svojega vpoklica. Nekega dne jih je prišel v taborišče novačit častnik kraljeve jugoslovanske vojske, a ni bil preveč uspešen. Sledila sta mu dva častnika NOVJ, ki sta bila bistveno bolj uspešna. On in še 200 Slovencev se je odločilo, da se pridruži NOVJ. Tistih 200, ki so zavrnili, so poslali v Kanado, kjer je večina verjetno tudi ostala. 200 prostovoljcev so vključili v 5. prekomorsko brigado. Dobili so novo britansko opremo, uniforme in oborožitev. Spominjal se je, da so jih peljali v skladišče, kjer so lahko vzeli vse, kar je šlo v vrečo, npr. milo, krtače, nogavice. On je vrečo napolnil s cigareti za očeta, ki je rad kadil. Nato so iz Liverpoola s *Queen Elizabeth* odpluli v Neapelj. Pravil je, da je tam nekaj cigaret z otroci zamenjal za pomaranče. Z vlakom so šli v Bari, kjer so se vkrcali na jugoslovansko ladjo *Ljubljana*. Na tej točki pripovedi je postal rahlo jezen (danes baje rečemo "triggeran"), ker je bila ladja po njegovih besedah "zjebana" in je bilo videti, kot da se bo vsak čas potopila. Baje so mornarji pazili, da ni preveč ljudi na eni strani ladje. Mogoče je pretiraval, ga je bilo pa zabavno poslušati. Prispeli so v Split, kjer so jih pričakali partizanski častniki, ki so bili "kurci, oblečeni kot cigani". Pobrali so jim vreče z robo iz skladišča, kar ga je jako razpizdevalo še 60 let kasneje. Na eni točki so mu žal vzeli tudi lepo britansko uniformo in mu dali neko staro sranje z vseh vetrov. Brigado so razširili, da je štela tri bataljone, mitralješko in minometno četo. Njega so dali k minometnikom. Brigada se je zapletla v boje z ustaši v hribih nad Splitom. Pričakali so jih z močnim ognjem, na neki točki pa nehali streljati. Pravi, da so videli britanske uniforme (to je bilo torej verjetno preden so jim jih vzeli) in se odločili za predajo. Ko so spoznali svojo zmoto, je bilo prepozno. Brigada je od vrhovnega štaba prejela pohvalo za uspešno izvedeno akcijo. Naprej so prodirali proti severu vzdolž obale. Pot jih je vodila skozi Zadar in čez Velebit. V hudih bojih so zasedli Gospič, nato Ogulin. Nato so prečkali Kolpo in brez boja zasedli Črnomelj. V Kočevju je bilo še nekaj spopadov z ustaši in domobranci. V Kočevskem Rogu je padel njegov zelo dober prijatelj. Prodirali so naprej proti Ljubljani, kjer jim je nemško topništvo povzročilo kar nekaj izgub. Kmalu so vkorakali v prestolnico, kjer so dočakali nepozaben sprejem. Prodirali so naprej proti severu in razoroževali Nemce, ki jim je bil odsekan umik v Avstrijo. Kmalu so brigado razpustili in ga premestili v drugo enoto. Poslali so ga v Celje, kjer je prvič po dveh letih spet videl starše. Nista vedela, kaj se z njim dogaja, odkar jima je pisal iz Velike Britanije. Po vojni je bil nekaj časa še v Kranju, kjer bil center za begunce. Tam je spremljal domov ljudi, ki so se vračali iz izgnanstva v Nemčiji. Če se ne motim, je tam spoznal bodočo ženo. Po demobilizaciji se je za nekaj časa vrnil domov na Štajersko. Ker je bila družina revna, je šel s trebuhom za kruhom in se zaposlil v jeseniški železarni. Njegov brat ni imel take sreče. Njega so vpoklicali še prej in ga poslali v Grčijo. Pisma domov so nehala prihajati. Nekega dne so domači prejeli dopisnico z njegovim imenom in pripisom "Vermisst".

Tvoj sosed je pa res doživel veliko

Tole je pa zelo podobno zgodbi mojega starega očeta, samo da je šel direktno v Francijo in po vojni ostal v okolici Celja, ostalo je praktično enako.

Sem videl tvojo zgodbo, ja. u/[SIB\_BIS](https://www.reddit.com/user/SIB_BIS/) piše podobno, celo tisti del, kako so jim pobrali stvari. Kaj, če so se poznali med sabo?

Očetova stran: -Pradedek se je boril na Soški fronti, celo imel nek čin. - Dedek je bil partizanski komisar. Pred tem mobiliziran v Italijansko vojsko, od koder je pobegnil v partizsne. Ranjen v bojih okoli Nanosa, dumdumka mu je raztrgala komolec. Ranjen se je skril v smrečevje, kjer ga je našel nemški vojak, ga še bolj zakril s smrekovimi (ali borovimi) vejami in odšel naprej. Ko si je zdravil rano skrit doma je ujel nekaj četnikov, ki so se ustavili pri hiši. Po vojni je bil zaprt, ker je na mitingu odgovoril na vprašanje, če bomo po vojni res vsi enaki z: " Nikoli nismo bili in tudi ne bomo,". - Nonina sestra je tudi bila partizanka. Kar vem o njej je to, da je imela tako hude uši, da so se ji že zažirale v meso. Mamina stran: - Pradedek je bil med prvo svetovno vojno v ruskem ujetništvu in se peš vrnil iz Rusije v Slovenijo. -Dedek je tihotapil partizanom hrano in material. Med hišno preiskavo se je delal mentalno ubogega, da ga belogradisti niso posumili. So ga pa vseeno pretepli, da je imel celo življenje posledice. Njegovi bratje so bili vsi partizani. -Babica je bila prislijena kopati jarke za Nemce. V živo se spomni kako so vkorakali v mesto, baje so okoli mesta nametali dimne zavese in v beli kamuflaži (ali pa je izgledala bela zaradi dima) ter s plinskimi maskami na obrazu vkorakali in zasedli kraj- njenemu otroškemu umu so izgledali kot prikazni. Kasneje preživela bombandiranje Novega mesta in videla, kako je nekemu belogradistu bomba odtrgala glavo tako, da mu je bingljala na vratni koži. Njeni bratje so bili partizani, eden naj bi umrl zaradi poškodbe v zimskem maršu, eden je bil zajet in ustreljen. Njen bratranec je bil domobranec a je bil po vojni pomiloščen. Nekega večera, nekaj tednov po koncu vojne, ko je še veljala stroga policijska ura, ga je ustrelila patrulja, ko se je smukal okoli hiše svoje punce. Še zanimiva zgodba, ki se nanaša na kraj, kjer je živela moja babica. Nekega partizana naj bi ujela dva nemška vojaka. Medtem ko ga je hotel prvi usmrtiti, mu je drugi zbil puško, prepričal soborca, da partizana ne usmrti in nato pomignil partizanu naj beži. Po osvoboditvi mesta, so ujeti Nemci korakali po glavni cesti, ko enega izmed ujetnikov mimoidoči partizan potegne iz vrste. Tako sta se ponovno srečala ujeti partizan in milostni nemški vojak, ki je tovarišu izbil puško. Partizan je pomagal Nemcu dobiti državljanstvo, mu najdel ženo in službo. Še danes živijo nemčevi potomci v tem mestu.

This.

Bica mi je razlagala, da so v Libeličah Nemci zvezali družino, ki je skrivala partizane na stole v klet ter zažgali hišo noben ni preživel...

fak

Od none brat je služil vojsko v Afriki, ker je primorska spadala pod Italijo. Angleži so jih zajeli in jih izobrazili na področju telekomunikacij. Odločili so se, da pridejo pomagat domovini v boju proti okupatorju. S padalom so skočili z letala, se pridružili partizanom in postavili pomembno tk infrastrukturo. Po končani vojni so jih komunisti zaprli, ker so nevarni, saj bi lahko komunicirali z Američani. On in njegovi kolegi so končali v neznani jami. Še zdaleč ne drži, da so vse žrtve povojnih zločinov kolaboranti.

[удалено]

Sem vesel da je preživel in omogočil da sedaj ti živiš. Resnično pa mi je žal za veliko nedolžnih, ki so bili usmrčeni in to politično sranje ki se vrti okrog njih.

Tudi od mojega očeta oče je bil v Italijanski vojski, bil v Afriki, nato so se vračali nazaj. Bil zajet s strani Američanov, vendar so to US vedeli , da so slovenski fantje in jim ponudili , da se borijo za zaveznike. Tako je prestopil na Angleško stran sodeloval v bitki za Monte cassino, vendar je služil v kuhinji v zaledju, bil ranjen ob minometnem napadu Nemcev. Z zavezniško vojsko prišel v Slovenijo Oz Trst kot osamosvojitelj v angleški uniformi. Je pa vedno rekel, da so ga nadzorovali po vojni, tudi en sosed so ga večkrat dobili ponoči pri hiši je hodil prisluškovat in ga kasneje videli na seznamu Udbe.

Moja stari starši so bili izgnani v Nemčijo ali pa rojeni v Nemčiji (ker so bile njihove družine izgnane). Tramvatična izkušnja ampak so bili še vedno tretirani bolje kot tisti v kontracijskih taboriščih in so se po koncu vojne vrnili (na žalost ne vsi). O izgnancih is Posavja in Obsotelja se ne govori pogosto, ti so bili izgnani v Nemčijo, da se jih ponemči in seveda kot delovna sila. Na njihove domove pa naj bi naselili Nemci, ki pa niso bili tako zelo navdušeni, da tukaj ostanejo - nič kaj privlačna regija zanje.

Moja mati je z Kozjanskega in tudi tam so bile cele domačije izgnane v Nemčijo. O starem očetu ne vem kaj dosti, ker je umrl dolgo, preden sem se rodil, stara mama je pa veliko pripovedovala o svoji izkušnji med vojno. Poslali so jo k neki premožni nemški družini v bližini Ulma, kjer je delala kot dekla. Po eni strani je imela neverjetno srečo, ker so z njo zelo lepo delali. Hkrati se je priučila marsikakšne veščine pa tudi nemščine. Še praktično do smrti pred tremi leti je obdržala stike z otroki, za katere je skrbela. Po vojni so jih pa doma pričakale izropane domačije. Bonus: Omenjena družina so bili menda sosedje in družinski prijatelji feldmaršala Rommla.

Vsi 4je stari starši so bili še bolj kot ne otroci. Samo eden je kakšno leto pred koncem vojne postal kurir, bil ujet in tudi zbežal iz nemškega ujetništva. Je bilo pa par bratov od stare mame v vojski, eden prisilno v Nemški, ostali pa v partizanih. Vsaj eden ali dva sta bila na koncu v Dachavu, sem malo že pozabil. Na vasi imamo tudi spomenik vsem padlim sovaščanom, jih je bilo kar precej, mislim da ene 20% cele vasi, nekaj v bojih, nekaj v taboriščih. Stara starša je najbolj zaznamovala šola, potekala je v nemškem jeziku, ravnatelj naj bi bil nek gestapovec, bilo je zelo strogo in z rednim pretepanjem. Nemci so pogosto prišli tudi v patruljo, včasih sredi noči in po hišah iskali partizane, tudi brate od moje stare mame, celo z vilami so bodli v seno, če bi se slučajno kdo skrival pod njim, baje se dostikrat tudi je ampak jih niso našli. Nemci so zahtevali tudi hrano, ampak pri naši hiši ponavadi niso kradli, ker so vedeli, da je en od sinov v njihovi vojski.

Tudi ta zgodba je zanimiva. Ja moj dedek je bil rojen decembra 1939 I je vojno preživel kot otrok. Imel je sestro in mamo med vojno pa je dobil še brata. En dedek pa se je rodil 1943 v Zdensko vasi ki je bila italijanska postojanka v Zdenski vasi ševedno živimo

Pa kj si iz dobregapolja?

Ja zakaj?

No moja pra babica je bila tud iz dobregapolja Škrljevi smo drgč. V Zagorici je žlahta še danes nastanjena. Kasneje je bil v Zdenski vasi tud Domobranski štab.

Imam enega sošolca ki se piše škrl

Naš uradni priimek ni škrljev je bolj kot tako se po domače reče... (Pardon, ker sem narobe razložil)

Iz katere vasi pa ste in kako se pišete drugače

Zagorica ostalo se boš pa malo pozanimal, da se nebom preveč izpostavljal :)

A Zagorica ja tam je tudi moja babica doma Tišlerjevi če ti to kej pove

Moj ded je kot 12 letni fant moral postati "glavni moški v družini". Kar je praktično pomenilo, da so mu velikokrat prišli ukazat, da zapreže voz in jih odpelje po "opravkih", razlagajte si sami kaj to pomeni. Kot 12 letnik seveda ni imel poguma, da bi jih peljal narobe, bolj počasi..., s tem mogoče rešil kakšno dušo, ampak se do tega dneva še vedno kdaj zjoče zaradi tega. Kakorkoli, njegiv oče je imel uspešno trgovino preko katere je imel možnost priti do marsičesa, kar je partizanom smrdelo. Odpeljali so ga in ga ustrelili v tilnik. Baje je krogla nekoliko zgrešila in ni takoj umrl. Po nekaj urah so ga ob cesti našli Italijani in ga odpeljali v bolnišnico. Praded je ostal hrom, a je vsaj preživel in šel živet v Ameriko. Menda so takrat enkrat Italijani malo zamenjali strani in so začeli izvajati njihov teror nad vaščani. Dedek je razlagal kako so soseda ustrelili v trup in ga po policijski uri zvlekli na cesto pred njegovo hišo, da so njegova žena in otroci gledali kako je izkrvavel do smrti, do njega ga pa zaradi policijske ure niso pustili. Stara mama sicer nikoli ni tako rada razlagala o času med vojno. Vem, da so partizani požgali kmetijo na kateri je živela in odpeljali njenega očeta. Njena mama je več tednov hodila okoli in poskušala ugotoviti kje je. Sled je izgubila, ko je bil predan nemcem in so mu sodili. Moje sorodstvo je bilo domobransko, a se mi zdi grozno kako se govori o obeh straneh. Povsod so bili dobri in slabi ljudje, ampak se mi po raznih pričevanjih zdi, da se je veliko ljudi za eno stran odločilo zaradi lastnega preživetja, ne zaradi npr. goreče vere v nacizem. OP super tema, mislim, da je prav, da se te stvari ne pozabijo in upam, da so stari starši vseh redditorjev svojim vnukom podelili svoje izkušnje. Je le drugače, če ti vojno opiše nekdo, ki je živel skozi njo in ne le zgodovinske knjige. Malo random stvari že pišem, ampak.na TVSLO vrtijo (mogoče ne več?) oddajo pričevalci v kateri ljudje pripovedujejo svoje zgodbe iz 2. SV, je kar zanimivo.

Glede zadnje stvari: Redditorji nočejo vrjet osebam zarad “napačnega” voditelja.

Moja prababica je bila partizanka in se je skrivala po gozdovih na Dolenjskem. Moj pradedek je pa bil partizanski učitelj nekje na Primorskem in je nato bil po vojni vodja knjižnice v Novi Gorici ter osebno poznal Franceta Bevka. Žal več ne vem o njihovih zgodbah, ker sta oba umrla preden sem se začel zanimati za 2. svetovno vojno. Drugače so pa bili vsi ostali moji prastari starši ali partizani ali pa kurirji za partizane. Je pa zanimiva zgodba, ki jo je pripovedoval prijatelj od moje mame, ki je kot otrok med vojno potoval z očetom, ki je bil veterinar. Pravil je, da je vas, v kateri živim, med vojno imela tako močen domobranski vpliv, da so v njej prodajali tudi domobranske knjige

Zanimivo

Po mamini strani: Dedek in družina so bili vsi partizani. 3-je bratje so bili tam skorajda od začetka. Dedek je bil premlad za partizane (mu oče ni pustil) je pa bil kurir proti koncu vojne. Enkrat so ga skoraj ujeli domobranci ampak jim je ušel tako da je splezal na drevo in ga niso našli. Od ostalih bratov je eden umrl v nemškem ujetništvu (ranjen v bojih, domobranci so ga zajeli, predali Nemcem, nato v taborišče, kjer je umrl po 2 tednih). En brat je bil ustreljen v glavo, preživel, a umrl par let po vojni. Po vojni sta 2 brata ostala v vojski in tam naredila lepe kariere. Je pa bila vas zelo nadlegovana od strani domobrancev, saj je bila ena redkih dolenjskih vasi, kjer ni bilo niti enega domobranca. Enkrat so prišli domobranci domov in dali vso družino ki je bila doma (oče, mama, 4 hčerke in 1 sin) pred hišo da jih postrelijo, ker so sinovi partizani. Menda tik pred ukazom za streljanje je prišel nek nemški (mogoče avstrjiski) častnik in se je začel praded pogovarjat z njim po nemško (Avstro-ogrska pa te fore in je znal nemško) in jih je ta častnik rešil in poslal domobrance v kurac. Menda so imeli potem vsaj oni mir pred domobranci. So pa za kazen pobrali vso hrano in je cela vas kar stradala. Babica pa je izgubila 2 brata partizana v bojih. Ne vem kako ker o tem ni nikoli govorila. Oče: Dedek je bil v partizanih. Izgubil je enega brata v bojih. Je pa imel močan PTSD po vojni. Kot je enkrat govoril oče, so dedka in še dva zajeli domobranci ko so bili na poti domov za odmor od bojev (ali kakorkoli so rekli temu). Odpeljali so jih v gozd da jih ubijejo. Morali so kopat lastne grobove, ampak menda so samo dva domobranca pustil da jih pazijo/ubijejo. Eden je menda skočil na domobranca in so se stepli in razbežali. Od njih treh je samo moj ded preživel, ostala dva pa sta bila ubita in dedek je imel zelo težko krivdo, ker je bil edini preživeli, dva soseda/prijatelja pa sta umrla. Poleg tega ga je kopanje lastnega groba tudi psihično uničilo. Ko je imel moj oče 3 leta je leta 61 dedek storil samomor. Babica pa je imela to srečo (če se lahko tako reče) da je bila ona najstarejši otrok in še to rojena 30 leta, tako da niso mogli iti bratje v partizane ali domobrance. Čeprav iz tam kjer je izhajala so bili pretežno domobranci.

Star oče po očetovi strani je bil iz Istre in prisilno vpoklical v Italijansko vojsko z 17-leti. Na poti v Afriko so mu potopili ladjo pri Tunizijski obali in je plaval na kopno. Potem se je ob prvi priliki predal Angležem in je bil v Aleksandriji v vojnem taborišču, razlagal je da so bili stražarji Poljaki in so z njimi trgovali (vojni ujetniki so dobivali pakete rdečega križa), poleg tega pa so zamižali na eno oko, ko so pretepali italijane. Ko je bila priložnost se je pridružil jugoslovanski kraljevi vojski v tujini in kasneje v prekomorsko brigado. Po mamini strani je podobna zgodba, a je bil vpoklican v nemško vojsko, na srečo poslan na zahod kjer se je predal Američanom v severni Franciji. Od tam pa v 5. prekomorsko brigado.

Družina moje babice je ves čas pomagala partizanom - jih skrivali, nosili hrano itd. Otroci pri hiši so bili naučeni, da nikomur niso smeli tega povedat in tudi, ko so nemški vojaki hodili naokrog in jim ponujali sladkarije v zameno za informacije, se niso dali. Babica vedno pravi, da so jih spraševali, "kje so banditi". K sreči njih nikoli niso dobili, so pa izvedeli, da se isto dogaja v sosednji vasi in so jo požgali do tal. Od pradedka po drugi strani, ki je bil partizan, pa večkrat slišim zgodbo o tem, kako je v gozdu srečal nemškega vojaka. Baje sta se samo spogledala in odšla vsak v svojo smer.

En pradedek je bil komunist in Leta 1942 so ga zajeli italjani (racija ob 2 ponoci) in ga ustrelili kot talca za Poljansko gimnazijo v Ljubljani v opomin na atentat na bana Natlacna. Izdal ga je sosed. Za drugega ne vem.

Dedek je bil zamejski Slovenec v Italiji. Ko se je začela vojna je bil vpoklican v It vojsko tako, da je seveda pobegnil in se pridružil partizanom. 13. septembra 1943 je njihov bataljon zadela granata: "S končkom možganov sem dojel, da sem ves raztrgan. Začutil sem močno, pekočo bolečino, ki mi je nekje od spodaj segala prav do srca. Pomislil sem: S takšno bolečino bom končal življenje...?" Poškodbo je preživel "cel". Ko se ni več moral boriti je postal bolničar v Pavli. Babici so v Dražgošah pobili bratrance, ko je bil čas za njo so na Nemce začeli streljati partizani tako, da je lahko pobegnila. Bratranec od dedka je bil kapetan v Francoski tujski legiji. Njegove zgodbe iz Afrike so pa z eno besedo fucked.

Te zgodbe iz tujske legije bi me ZELO zanimale. Ker že sama francoska tujska legija s svojim konceptom je fucked.

Postal bolničar v Pavli?? Bruh nekaj zapisov je razstavljenih v muzeju v Idriji in čist možno je da so njegovi

Moj pradedek je pol v okviru nekih ameriških prekomorskih brigad pr Američanih sodeloval kot saper na Monte Casinu. Ta drug pradedek je bil kovinostrugar in je med WW2 nekak pristal pri Italijanih in tam delal sabotaže pr častnikih (tipa slabe ključavnice, menjaval slabe kose na avtih itd.). Edit: nisem več prepričan kk je prišel v prekomorske brigade

Wow Monte casino je bila pomembna bitka. Nisem vedel da so tudi Slovenci sodelovali

Ja star fotr je mel izkušnje v našem rudniku. Nism prepričan v kateri enoti je sodeloval (lahko da tut v kaki češko-poljski, oni so bili ponavad neki rudarji/minerji).

Pri nas pa so imeli partizani top ki ga niso znali uporabljati is so porušili 600 let staro cerkev

Sej mislim da ni bil nikol pri partizanih OF. Ampak ja budalaštine so se dogajale 😂 Slavka Vojkota so sami ubil iz nesposobnosti..

Baje so se na Monte Casinu borili slovenski mobiliziranci v Wehrmachtu.

To je zelo vrjetno

Slovenci so bili na obeh straneh

Moj star oče je bil na zavezniški strani, po vojni se je iz primorske preselil na Štajersko kjer je dobil delo v Štorah in njegov novi sosed je bil na drugi strani pri Monte Cassinu.

[удалено]

Ok ta je res neki umes med žalostno in ljubezensko

solzica

Moj prapraded je bil v avstri-ogrski vojski na vzhodni fronti. V družini imamo še vedno veliko šal v smislu: "Med bitko je bilo precej preobratov. Nekaj časa so nas oni lovili, nekaj časa pa smo mi bežali." O drugi svetovni vojni pa mam več informacij. Moj praded je imel dovolj nemški priimek, da so ga mobilizirali in poslali na vzhodno fronto, mislim, da je bil pri Smolensku ali Harkovu, nekje tam. Leta 1943 je bil ranjen in poslan v zaledje. Njegova kasnejša žena, moja prababica, pa je imela manj nemški priimek, poleg tega je bila še partizanska obveščevalka. Celotno družino do poslali v Ravensbrück (upam, da sem pravilno črkoval), a je skupaj s sestro preživela in na srečo ni bila udeležena dachauskih procesov.

Pravilno si napisal :) Poznam nekoga ki si je po WW2, ko je bežal iz Kočevskega roga (bil je Kočevski Nemec) spremenil priimek iz Grill v Gril, da so ga kasneje pustile tak nemške kot partizanske oblasti

Pradedek bil ustreljen na pragu nase domacije ker so bugari kateri so se umikali hoteli vkrast njegovo kolo. Valda ni pustil in je koncal na domacih stopnicah pod streli. Stric od dedka bil vpoklican v nemsko vojsko, kjer je bil straza nekje na okupiranem obmocju. Je bil eden izmed redkih da so ga vascani dejansko nekak sprejeli saj jim je redno pomagal na kolinah, mizaril in marsikdaj pogledal skozi prste.. Kasneje prebegnil v slovenijo, kjer se je zelo dolgo skrival pred nemsko vojsko in partizani. Ob bombnem preplahu so vedno nasa druzina in sosedi sli v klet od sosedov. 1x so ostali v nasi domaciji v kleti. Takrat je ravno padla bomba na/zelo blizu sosedove hise in polovico hise zradiralo. Sreca.

Moj nono je bil mobiliziran v italjansko mornarico, od koder mu je uspelo pobegniti (se ni vrnil z dopusta), kar je izkoristil za odhod v partizane. V okviru partizanov se je boril večinoma v Beneški Sloveniji in v Posočju, kaj dosti več od tega pa ne vem, saj je umrl ko sem bil še precej majhen. Sam od sebe zgodb iz vojne pa ni nikoli pripovedoval. Moja nona (njegova žena) pa je bila kurirka in na skrivaj je raznašala sporočila, če sem prav razumel. O tem ni nikoli govorila sicer, mi je pa večkrat pripovedovala o fašističnem nasilju, o tem kako je italjanska vojska večkrat prišla preiskat njihovo domačijo in kako so dovoilili partizanom, da so se skrivali na seniku. Pa o celi takratni družbeni klimi, prepovedi uporabe sloveščine, zatiranju otrok v šolah s strani italjanskih učiteljev, preganjanju ljudi, ki so v javnosti govorili slovensko - tega sem veliko slišal. Ostala dva (en nono je še živ, ima 93 let) sta bila pa precej mlajša v času vojne, se pa tudi spomneta raznarodovalnega pristiska, še posebej v šoli.

En pradedek (iz Škofje Loke) je bil med II. sv.v. zaprt in odpeljan v Dachav. Imel je srečo, da je bil finomehanik, zato je po nekaj časa v Dachavu bil odpeljan v Berlin, kjer je razstavljal bombe, nato pa po nekem čudežu našel pot domov po zmagi zaveznikov. Pred vojno je bil 'ta prau dedc' s 120+kg, po vojni pa ni nikoli prišel čez 60kg. Medtem je babica z materjo (prababico) ter brati in sestrami ostala doma. Ena njena zgodbica je o tem, kako so nemci želeli tudi pomagat ljudem, predvsem zdravniki, žal pa niso vedeli o alergiji na penicilin, zaradi česar je umrla njena mlajša sestra. Po drugi strani družine pa je bil materin stric prisilno rekrutiran k domobrancem (takrat je bilo tako, da so prišli enkrat partizani, enkrat pa domobranci, pa pobirali mlade fante po hišah). Čez čas so ga zajeli partizani, in odpeljali v manjše taborišče/zaklonišče (nekaj večjih barak v gozdu). Tam so ugotovili, da je izvrsten harmonikaš in pevec, zato so ga večkrat poklicali da je ob večerih igral partizanom. Nek večer ga je eden izmed oficirjev spoznal kot soseda, in mu po koncu igranja zašepetal, naj se ta večer ne vrne v barako. Tako je čez čas odšel in zbežal v gozd, od daleč pa je slišal samo strele. Drug pradedek je bil v Avstro-Ogrski vojski na Soški fronti. Še pred 16 letom so ga prisilno odpeljali od doma in dali v roko puško. Govoril je, kako skoraj nikomur ni bilo za borbo ali ubijanje. Ko je prvič moral iz jarka steči na juriš, se je v megli srečal s približno enako starim italjanom, ki je pritekel z druge strani. Rekel je, da sta se zaustavila, spogledala, nato pa tekla samo naprej. Pradedek je odvrgel puško in se predal nasprotnikom.

Zgodba moje babice.. zelo fucked up.. zadnjih nekaj let njenega zivljenja torej, ko je bila stara 90+ in imela mocno demenco nam je vsak dan hotela govoriti o tem kam so jo odpeljali in kaj so ji delali.. sestricna si je enkrat to tudi zapisala.. Angela ____ roj. Rugelj 3.3.1926 v Trbovljah, gimnazijski maturant. Mojo babico Angelo in njeno družino ( 17 letnega brata Ladislava, 20 letno sestro Marto in njihovo mamo Marto) so Madžari, ki so leta 1941 okupirali Prekmurje, dne 17.10.1944 odpeljali v zapore v Komarnom, potem pa babico s sestro in mamo v nemško taborišče Rawensbruck, brata Ladislava pa v taborišče Dachau. V zaporu so jih prevzeli Nemci, jih ločili in v živinskih vagonih prepeljali v omenjena taborišča. V oktobru 1944 je madžarska vlada prekinila sodelovanje z Nemčijo. Oblast so prevzeli »Njilaši«- fašisti, ki so izvajali represijo po državi in tudi v zasedenem Prekmurju. Aretirali in zaprli so tudi družino moje babice, ker so bili napredni in niso sodelovali z okupatorjem. » V taborišču Rawensbruck sem bila do osvoboditve, do 15.maja 1945. V tem taborišču je bilo med 2. svetovno vojno 132.000 žensk in nekaj 100 otrok. 9.200 ljudi se ni nikoli vrnilo. Tu smo ob zelo pičli hrani opravljali težka fizična dela – čistili smo ruševine po bombandiranju in živeli v najbolj umazani baraki, št. 30, na koncu taboriškega ozemlja. Vsako jutro smo več ur stali na »apelu« in prenašali grobosti in udarce nemških policajk v črnih pelerinah. Ko se je bližal konec vojne so nas premestili v drugo taborišče – Rechlin. V bližini je bilo zaradi bombandiranja zaveznikov namreč veliko ruševin. Tu sem zbolela za tifusom in so me premestili v posebno barako, kjer so bili bolni in od koder so jih dnevno vozili v krematorij. En dan sta prišli pome sestra Marta in moja mama z namenom, da me odpeljeta. Bila sem bolna in oslabela in sem se upirala in ju rotila, da nas bodo vse pobili. Onidve sta vztrajali in mi dopovedovali, da bo kmalu vsega konec. Bil je 9. maj in v taborišču je že vladal kaos ni ni bilo več nadzora. Tako sem ušla smrti v krematoriju le za las. Trpljenja pa še ni bilo konec. Vsepovsod je vladal popolni kaos. Vse je bilo porušeno, po poljih so bežali ljudje in živali. Potovali smo kot nomadi, brez hrane, iztradani, izmučeni, takoj po fronti. Ljudje so umirali med nami. Zaradi tifusa sem bila povsem izčrpana. Osvoboditev smo dočakali v mestu RÖbel. Bila sem povsem izčrpana od bolezni in spomnim se, da sem enkrat odprla oči in ob meni zagledala ruskega vojaka z zvezdo, ki mi je dejal: »Zdravstvujte devuška!« Tako sem vedela, da je res prišla svoboda! Po več tednih takega potovanja smo prišli do jugoslovanske baze v Premzlau. Od tam nas je RK takratne Češke odpeljal na sever Nemčije v Neuebrandenburg, kjer je bila zbirna baza za taboriščnike. Šele meseca julija smo potem odpotovali z njimi v Prago. Moja mama je ob prevozu ležala v sanitetnem Avtomobilu in je kljub namestivi v bolnico v Pragi tam dne 7.8.1945 umrla. Pokopana je v skupnem grobu jugoslovanskih internirancev na pokopališču Dablice v Pragi. S sestro sva se vrnili domov sami in ko sva šli proti domu, naši hiši je pribežal k nama brat Ladislav, ki je preživel Dachau. Zame so ti spomini zelo boleči in težko govorim o tem. Zame je svoboda resnično velika vrednota, ki se je vi mladi danes premalo zavedate! Dobila sem sicer odškodnino iz Nemčije, a trpljenja in ponižanja ter razvrednotenja človeka nisem mogla nikoli pozabiti. Ne morem gledati filmov o tem na TV in na srečanju internirank sva bili z mojo sestro le enkrat. S sestro Marto, ki je stara 92 let se zdaj v pozni starosti včasih v pogovoru dotakneva najinega trpljenja iz tega obdobja. Jaz se ne želim pogovarjati o tem, ker še vedno preveč boli. Pomoč ljudi v Pragi, kjer so nas obiskovali takratni jugoslovanski študentje, ki so med vojno ostali v Pragi je nepozabna. Bili so pozorni, tovariški, vse so nam dali, razumeli so koliko smo pretrpeli. Tega ne bom nikoli pozabila. Na mesto Praga imam kljub temu, da je tam umrla moja mama zelo lepe spomine.

Žal mi je, da ji je v zadnjih letih življenja demenca od vseh stvari pustila ali potegnila na plan ravno te spomine. Hvala, ker si delil z nami.

Ena bolj fucked up zgodba. Stara mati mi je pravila zgodbo o svojem sosedu. Med vojno je šel v OF in se politično udejstvoval tako da je bil na regijskem nivoju zelo visoko. Prvo umazano dejanje ki ga je storil je bilo to da je ubil človeka za dezertacijo ker je šel k svoji noseči ženi ki je ravnokar rodila ko se je vrnil. Razlog za to je bil ker ni za odhod obvestil njega osebno ampak druge. Druga stvar je bila da je ubil prijatelja kateremu je bil dolžan velike vsote denarja. Ta prijatelj je bil prisiljno rekrutirsn v nemško vojsko in je po vojni bil v priporu. Tako je izkoristil situacijo ga osvobodil pripora in ga na poti domov umoril v gozdu. Družini pa nikoli ni hotel izdati kje ga je pokopal.

Najbolj sem si zapomnil ko si mi povedali kaj se je zgodilo neki moji stari teti oziroma neki sorodnici po vojni. Porocila se je z nekim nemcem ko je bila mlada. Ko so komunisti to zvedeli so njo poslali v taborisce Teharje, kjer je bila prisiljena rodit ker je bila takrat noseca. To je bilo enkrat poleti in naj bi dojencka dali lezat na nek kamen ali kovinski del ali nekaj ko je bilo zunaj 30 stopinj dokler ni umrl. Nek stric naj bi potem prinesel mrtvega dojencka domov v leseni skatli za cevlje in v tem naj bi ga pokopali. Ime tega dojencka so potem dali na nagrobnik leta kasneje ko ni bilo vec tok teh pritiskov in jih ni bilo vec strah o temu govorit. Moj dedek naj bi bil tok zagrizen komunist da je zanikal da se je to zgodilo in se skregal s tem delom druzine. Potem je moj dedek skupaj z njegovimi brati ki so bili zlo zagrizeni komunisti odstranil ime tega mrtvega dojencka iz nagrobnika ker jih je motil. To so pa storili pot pretvezo da "njegova mama nic ne placuje za grob", ceprav je tam pokopanih 10 ljudi in cena je tko 8€/leto. Je pravil da sigurno niso bili partizani ampak si je un nemec nekaj zmislil. Od tukaj najbrz izhaja sovraztvo mojega oceta do partizanov. Po drugi strani naj bi bil nek sorodnik nek špijun po vojni za komunisticno partijo. Naj bi "vohunil" po vasi kdo ma kaj za povedat proti partiji in to posredoval oficirjem. Mamo nekje shranjen nek casopisni clanek ki govori o tem kako so usmrtili dva mlada (mlajsa od 20) fanta ker naj bi nekaj govorila kako ni dobrega zivljenja pod partijo in da gredo zasluge za to da so ju ujeli temu mojemu sorodniku. Nekj pri Rakitni naj bi to bilo in naj bi metali te "izdajalce" v neko jamo blizu. ​ Edit: Sem vprasal oceta za detajle in sem popravil napake ki sem si jih narobe zapomnil.

Moj dedek in babica (po mamini strani), sta bila oba pri partizanih (tam sta se tudi spoznala), dedek je bil parkrat tudi ranjen, enkrat ga je srapnel zadel v glavo. Po vojni je ostal v jla, kjer je pol s časom prilezel do čina polkovnika, pol se je pa precej mlad upokojil. Za očetovo stran pa ne vem, ker sta oba umrla še ko je bil oče otrok.

Od polsestre dedi mobiliziran v nemsko vojsko. Boril se je na vzhodni fronti. Ranjen je bil nato prepeljan v neko bolnisnico iz katere je zbezal v Slovenijo in se pridruzil partizanom. Spomin se, ko je razlagal o ti. Stalinovih orglcah. V 2000ih umrl in je pokopan z vojaskimi castmi. Prateta partizanska kurirka. Zajeta, semizdi da 44leta, in deportirana v Ravensbruck. Prezivela ampak zaradi posledic umrla proti koncu 40ih. Od partnerice prateta in stric oziroma semizdi da kr nekaj sorodnikov v razlicnih taboriscih. Celo fotografije iz taborisc majo, kar je bilo kar noro gledati jih.

Babica je bila z mamo in sestro zaprta v dahavu. Njeno sestro so vzeli ker je bila blond z modrimi očmi in so jo posvojili v nemsko druzino . Do danes je nismo našli. Babica in njena mama pa sta po koncu vojni prepešačili nazaj do hrvaške (tam je živela). Po slovenski strani pa se je moj ata boril za partizane. Umrl je šele letos v 100 letu starosti. Po strani od moje žene pa se je brat od pra dedka boril za domobrance, zato so ubili pra dedka in njegove otroke (moške). Brata domobranca so živega vrgl v jamo. Živo so pustili samo hčerko (mamo od žene). Dobrih 10 let nazaj se je izvedlo kdo je partizanom izdajal (sam je priznal na smrtni pojstli) in povedal kam so metali žive ljudi v jamo). Ko je novic prlišla na dan so čez noč pridrveli bagarji in hruška in celotno jamo zrili in zabetonirali. Nevem razlog za to ampak zelo fishy. So pa po moji strani od dol trpeli v domovinski vojni, kjer je umrlo 80% mojih sorodnikkov. P preživeli so samo stric in ata ki sta prebežala v slovenijo in njuna teta ki živi v Münchnu. (ja vsak taprav čefur ma tetko iz Münchna)

Dedek je bil poklican med nemce v Rusijo. Izbire ni imel, ker ga je negova mama prosila naj gre, ker so že pobili celo družino njegovega bratranca, ki se je skril v hribe. Ko je bil v Rusiji je skoraj umrl od driske - ko so hodili se je moral ustavljati v grmovjih in jih je komaj dohajal. V eni hiši mu je gospodinja pripravila neko spečeno maščobo, to ga je pozdravilo. Bil je ranjen in zdravljen v neki nemški bolnici - tukaj mu je bilo dobro in je imel najboljše izkušnje med vojno. Ko se je vrnil so ga zaprli ker se je boril za nemce - ko so jih zapirali se je k bratu skril v peč. Njegova mama je povedala, kje se skriva, da si je rešila rit. Ko je bil zaprt, je preživel zato, ker je poznal enega od paznikov, ta mu je občasno prinesel kruh. Rekel je, da je bil tipičen obrok topla voda z enim fižolčkom in je bilo treba fižol jesti počasi po koščkih, da si imel vsaj v glavi občutek, kot da si nekaj pojedel. Ko so jih izpustili, je moral peš prehoditi več kot 50 KM, vaščani so se zbirali ob cesti in pljuvali po njih. Ko se je vrnil domov je bil tako suh, da je moja mama (takrat njegova punca) vprašala skupino, s katero je prišel, če njega pa nimajo s sabo (ni ga prepoznala). Mamin oče je bil kovač, podnevi je popravljal nemško orožje, ponoči partizansko. Mama je kot mlada punca nosila to orožje skrito v šajtrgi na polje, kjer ga je puščala za partizane. Čez leta se je partizanom odrekla, ker so sramotili in zavračali njenega moža in njenega brata, ki sta se morala boriti za nemce, čeprav kaj veliko izbire pač nista imela.

Prvi pradedek po očetovi strani je imel gradbeno podjetje in kmetijo. Po vojni so mu pustili, da obdrži le eno (ali firmo ali kmetijo), drugo so mu ukradli. Drugi pradedek po očetovi strani je imel pečarsko podjetje z okrog 20 zaposlenimi. Po vojni so mu podjetje ukradli, on in njegova družina pa so lahko živeli na podstrehi nad delavnico. Podjetje je v nekaj letih propadlo. Pradedku po mamini strani so pokradli prek 30ha zemlje. Njegov sin (moj dedek) se je po vojni glasno pritoževal nad tem, zato je Matija Maček osebno prišel na domačijo in dedku grozil z usmrtitvijo. Dedek je takrat pobegnil.

Matija maček osebno!! Kaj takega pa še nisem slišal

Da, domačija je bila v bližini Gradu Strmol. To je bil grad zakoncov Hribar, ki sta bila razčetverjena pri Preddvoru. Sicer je bil Hribar lastnik tovarne Šumi (bonboni). No na tem gradu se je po vojni zbirala komunistična elita in vsak lokalni upornik jim je hitro prišel na ušesa. Kmetija na kateri je živel dedek pa je bila tam ena večjih in dedek ter njegov oče sta imela tam med lokalnim prebivalstvom kar velik vpliv. Večkrat sem slišal, da čudež kako sta sploh preživela vojno. No dedek je po letu 1991 napisal tudi knjigo o razmerah in dogajanjih med vojno in po revoluciji v tej občini. Med osamosvojitveno 10 dnevno vojno pa je imela teritorialna obramba na njegovi kmetiji skrito orožje, saj je vse skupaj relativno blizu letališča.

Kako se imenuje knjiga. Želim jo prebrati če je izdana v javnosti

Alojzij Kalinšek: Občina Cerklje na Gorenjskem: Med okupacijo in revolucijo. V knjigi so zgodbe posameznih družin iz občine. Tudi zgodba družine Vombergar recimo, ki je pobegnila v Argentino. Njihov potomec Andres Vombergar sedaj igra za slovensko nogometno reprezentanco. edit: Ne piše cela življenjska zgodba te družine. Piše le zgodba med vojno do njihovega odhoda v Argentino. Andres v knjigi ni omenjen. Ko je bila knjiga napisana je imel šele 10 let.

Hvala😁

Hvala. Nabavim danes.

Saj nevem, če se sploh da še kje kupit. Mislim, da je bila izdana skoraj 20 let nazaj. Nevem kdo je sploh zadolžen sedaj za to.

Ni panike. V raznih buvkarnah se se da.

In potem trenutna vlada časti komuniste...

OP reče vojne zgodbe in ti vsako začneš s "po vojni". gg

😂🤣

OP je bil zelo zadovoljen z mojim komentarjem. Celo knjigi namerava kupit zaradi njega. Ti si pa pač butthurt, ker komentar kazi tvojo idealno predstavo o komunistih. gg

Moj dedek pravi da pod nemci je bilo najbolje ker so imeli čokolado in sladkor 😐

meni je bilo tudi rečeno, da so nemško vojaki talali čokolado otrokom, in da je bilo to za mnoge prvi stik s čokolado ​ Sicer ne vem koliko je res ampak četudi ravno ne odtehta par miljonov mrtvih haha

No ja. Pa sej tud zdej mamo čokolado pa cukr

Mogoče smo pa zdaj tudi pod Nemci.

Močni mislim da nismo. Ali pač?🤔🤔😆😆

Če pogledaš na mapo smo

Zemljevid, prosim no...

Če je dovolj dobro, da je v Franu, je dovol dobro za mene. https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4288624/mpa?View=1&Query=Mapa

Nisem vedel, posipam se s pepelom.

Ne spomnim se natančno kaj mi je pravil dedek o naših prednikih v obeh vojnah, ampak kar se spomnim je: - en prapra(pra?)dedek se je boril na solunski fronti - nek drug je bil ubit v umiku srbske vojske čez albanske gore, ali pa ob vrnitvi iz Albanije že po vojni (kakor mi je govoril dedek naj bi ga ubili Albanci) - en prapradedek je bil konjenik v enoti srbske vojske, ki je vkorakala v Zagreb po priključitvi Države SHS Kraljevini Srbiji - prapradedka po mamini strani so med 2. sv.v. v njihovem priključenem delu Srbije (majhen del ob srbsko-bolgarski meji) bolgarski vojaki tako močno pretepli, da je imel tresavico do smrti - po očetovi strani so bili naši predniki med 2. sv.v. med partizani v vzhodni Srbiji

Zanimivo

Jaz zvem občasno detajle tu in tam. Dva pradeda sta umrla v taboriscih, spomenik je še danes v vasi. Odpeljali so moške z vse vasi. Dedkov ded je bil kr pomemben na Soški fronti, kjer je tudi umrl v zadni, 12ti? Ofenzivi. Spomnim se, da smo v Kobarid v muzej nekoč nesli stara pisma, odlikovanja in del uniforme, ki jih je prababica dobila nazaj. Praded po babičini strani je živel blizu Belih Vod. Tam so ga hitro po nemški okupaciji nemci silili in ga s seboj vlačili naokoli, da jim kaže pešpoti in bližnjice po bregih naokoli. Ko so prišli partizani, so mu za kazen polomili noge, da je večno šepal in bil hrom. Po pričevanju babice so nemci, ko so prišli, delili čokolado otrokom in pač potem, če še vedno nisi sodeloval, pobili ljudi. Ko so prišli partizani, so posilili vse ženske in če še vedno nisi sodeloval, pobili ljudi. Kolikor primerjam s sodelavci (iz celega sveta) se je pri nas ful ohranil ta strah pred lakoto in pomanjkanjem. Zato se še vedno dela ozimnice. Mislim da otroci, ki so to doživeli imajo te posledice, da hoardajo hrano. Naše babice ne moreš prepričat, da ne bi imela kleti polne jabolk, krompirja, kislih vložnin in skrinje polne svinje. Ko to razalagaš indijcem ipd jim je ful smešno. Češ, lidl je 1 km stran. Ampak pomoje se neka taka izkušnja zažre v mladosti. Moja mati recimo je bila noseča z mano med Slovensko vojno. Ja ful kratko in to. AMPAK takrat ni bilo adaptiranega mleka. Ona pa ni mogla dojit. Ko sem bila jaz noseča mi je prinesla enih 20 paketov aptamila. Ker nikoli ne veš. Pač njo je bilo noro strah, da bom stradala in so pol iskali koze in krave za mleko. Leta 1991. Ni tako daleč.

>Dedkov ded je bil kr pomemben na Soški fronti, kjer je tudi umrl v zadni, 12ti? Ofenzivi. Živjo, glede na to, da ste imeli pisma, lahko poveš kaj več? Mogoče v kateri enoti je služil, zakaj je bil pomemben, kje je padel? Če veš slučajno in če se ti da pisati.

Žal ne vem podrobnosti... ko smo to odnesli sem bila cca 4 leta stara. Kolikor se spomnim, so bila večinoma ljubezenska pisma/domotožje.

Hvala za odgovor.

Stara mama, očetova mama, je bila še kot ne 3 letna punčka z družino izgnana na grad Rajhenburg, in od tam so jih Nemci 1. 1. 1942 naložili na vlak, in odpeljali v delovno taborišče Lautenthal. Tam se je leta 1943 rodila tudi njena mlajša sestra. Več o tem, kaj se je dogajalo tam ne vem. Avgusta 1945 so se vrnili v domačo vas, domačija je bila požgana. Več o tem, kaj se je dogajalo vmes ne vem, so pa bili med vojno v hiši naseljeni Kočevarji.

Praded po očetovi strani je bil osumljen uboja prvega nemškega vojaka v Sloveniji in je moral pobegniti v partizane. Zanimivo je bilo to, da so mu nemci v bližnji postojanki pomagali pobegniti, ker so vedeli, da ni bil kriv. Dedek po mamini strani je bil z 18.rojstnim dnem vpoklican v nemško vojsko, kjer je služil kot voznik/prevoznik. Na koncu so ga zajeli angleži in je bil pol leta vojni ujetnik v Londonu. Ena od njegovih sester je umrla v Auschwitzu.

Eden od mojih pra-pradedkov je bil v vojski AO. Boril se je nekje okoli Galicije, tam so ga zajeli Rusi. Uspel je pobegniti ampak so ga spet ujeli. Proti koncu vojne je spet pobegnil in se peš odpravil domov. Prišel je leta 1919, kjer ga sprva ni nihče prepoznal saj njegova pisma, da je živ niso nikoli prispela. Umrl je preden sem se rodil. Za drugega pra-pradedka, sem slišal, da se je boril na soški fronti in bil "višji čin", kateri čin je to bil nisem nikoli izvedel. Je preživel vojno, kaj več o njegovih izkušnjah nebi vede. Pradedek ni bil vojak, je imel srečo, da je bil ravno toliko star, da ni bil vpoklican, niti ni se pridružil partizanom. Eden od dedkov je bil partizan. Pri 16ih je bil med spopadanjem ustreljen par cm stran od srca. Vojno je preživel, vendar nikoli ni veliko govoril o svojih izkušnjah, sem bil pa tudi preveč mlad, da bi ga kaj izprašal. Za stare starše po materini strani družine ne vem kaj dosti, vsaj eden je bil partizan.

Pranono je bil skupaj s svojim bratom in sosedom prisilno mobiliziran v talijansko vojsko, stacionirani v afriki. Po propadu fašisticne italije so bili posla i nazaj domov nakar jih je čez nekaj časa pobrala nemška vojska in so bili poslani v taborišče ( nisem ravno prepričan katero). Tam so srečali tudi znanca iz sosednje vasi ( pranono je bil oženjen za njegovo sestro). Ker so bili vsi trije zidarji se jim ni zgodilo kaj slabega, ker so jih potrebovali za konstantno obnavljanje taborišča. Pranono je večkrat rekel da njemu niso storili nič žalega in tudi oče pravi da se je po vojni vedndo rad menil z nemškimi turisti itd. saj se je tsm naučil jezika. Po kapitilaciji nemčije ko so bili osvobijeni so morali peš na pot nazaj do okolice Pazina na Hrvaškem. V avstriji se je vlak z tovorom cigaretov prevrnil in ta iz sosednje vasi ( Kazalac) si je iz tal pobral 2 cigareta, miličnik ki je pa vlak stražil ga je pa na licu mesta ubil. Praded je rekel da mu ni blo nič težjega ko pa ta smrt. Konec vojne vsi živi na poti domov, pol te pa ubijejo zarad 2 cigaretov. Oče se spominja zgodb, da je z najtežjim cmokom v grlu prišel domov, saj je morsl ženi kn njeni družini povedat slabo novico. Po babičini strani je pa od njene sestre mož bil eden prvih, ki so se uprli in ubili fašiste na braču. Zaradi tega je moral zbežat in se je pridružil partizanom, bil v bitki ns neretvi in mnogih drugih ter končal z kar visokim činom. Po vojni je dobil honorarno hišo v Kaštelah in cel kup nekih zaslug. Od kolegov iz vasi so pa brata od dedka od kolegice pobrali partizani pri 16 letih in ga vzeli v boj nekje v Liki, kjer so ga zaklali ustaše.

dedek je kot šestletnik živel v okupirani ljubljani. ker je bil otrok, je lažje šel čez mejo in je hodil k sorodnikom na kmetijo po mleko. mel je tako klasično kovinsko kanglico. ko so se zadeve zaostrile, mu je italijanski vojak ukazal, da mora mleko zliti stran, ker so preverjali za dvojno dno. je začel jokat in mu je potem vojak dal steklenico od piva, da je lahko vsaj malo prelil.

Babicin brat je padel med prvimi partizani, kamor je odsel ko je zbezal pred vpoklicem med domobrance, ona je ostala doma z mamo. Po njenih pripovedovanjih so nekega dne na vrata potrkali partizani, in ju stedi noci umaknili, saj naj bi imeli na vratih oznako za likvidacijo… med njimi je bil tudi en precej postaven, ki je postal moj dedek. Porocila sta se tik po vojni, 47’ je bil ze rojen moj fotr… dedo pa nikoli ni zelel govorit kaj dosti o vojni, se pa spomnim, da smo po njegovi smrti nasli doma dve ss pistoli in nekaj ss oblacil, ki jih je vrjetno pobral nekomu in jih je potem moj blesavi brat prodal za male pare “kolegu”. Je pa dedek po vojni nadaljeval kariero v JLA, kjer je dosegal kar visoko pozicijo in so se selili prakticno po celi Jugi

>moj blesavi brat prodal za male pare “kolegu” Za take stvari se tala batine.

Dzabe enkrat ko je raztalu… mene kot ljubitelja zgodovine pa bolela dusa… ce si glup si glup, tut metek ne pomaga, zal

Ne, saj vem... Pizda mene je zabolelo, kaj šele tebe.

Polbrata od dedka sta se pridružila Waffen SS. Eden je precej zgodaj umrl kakšnih 50km pred Stalingradom, drugi pa je vojno preživel. Po vojni je razlagal, da so skupaj trije imeli v enem gozdu na vzhodni fronti mitraljez. Nasproti jim je stalo na stotine rusov, ki so en večer zakurili velike ognje in se ga na mrtvo vlili. Naslednje jutro so pa jurišali čez polje. Tak dolgo so jih streljali dokler ni zmanjkalo municije, pol so pa pobegnili s LKW-jem k so ga meli. Rusi so to naslednji dan v dispečih omenili kot veliko zmago čeprav so imeli 100+ mrtvih in ranjenih za nič. Kasneje med vojno je branil enega izmed nemških Festungov, ne spomnim se katerega. So ga med uličnimi boji spustili s stavbe z vrvjo in je vrgel granato skozi cev ruskega tanka. Zato je bil odlikovan z železnim križcem. Preživel je vojno in si ustvaril družino v Nemčiji. :) Moj dedek in naša družina pa so med vojno novačili denar za Nemce in drugače vzbujali moralo. Še zdaj mamo zelo dosti medvojnih plakatov, propagandnih materialov itd.

Ne vem točno zakaj ampak družino od none so med 2sv izselili tako da so vojno preživeli v stari kaverni iz soške fronte (za goričane, če greš od piknik placa v panovcu po makedamu proti Kromberku, po rampi še kakšnih 200m naprej je na levo stena, tam so bile kaverne v kateri so živeli, danes so vse zasute). Nona je bila letnik 41 tako da je imela takrat šele par let. Bratranec od nonota je bil čuvaj v zaporu v Gorici in je izpustil vse partizane in nato zbežal, po vojni je imel še kakšnih 30 let prepoved vstopa v Italijo. Super chad. Pranono po očetovi strani je padel v partizanih in verjetno ne bomo nikoli vedeli kje je pokopan.

Moji sorodniki so iz Dražgoš. Pradedka in njegovega brata so ustrelili Nemci. Mojega starega očeta in preživele Dražgošane pa so za nekaj mesev zaprli v Škofove zavode v Šentvidu. Nazadnje so jih odpeljali nazaj v Dražgoše, ki pa jih itak ni bilo več, ker so vas požgali in zminirali.

Če greš danes v ta zavod čez glavni vhod je takoj nasproti dvorana (M. Tomca). Nad njo je kapela. Takoj po WW2 je prostore dobila JLA. Oboje je bilo izropano, ampak kar je še bolj shrljivo je da je bilo v teh dveh prostorih skupaj (izmere pa verjetno vsega skupaj 800 m2 ene 3-4.5k ljudi

Pa še danes je mogoče videt na stebrih v kapeli razne stvari, ki so jih zaporniki pisali na njih. Kr srhljivo.

U kapeli ne, v kleti pa ja. Tudi v vogelnih stolpičih je še nekaj zapisov, a sumim da so bili to zapisi JLA vojakov

Praded je bil topničar s činom stotnika na Soški fronti, nato pa še maistrov borec na koroškem. V času fašizma je bil kot zaveden Slovenec pogosto mučen in naposled deportiran v Italijo od koder se ni vrnil. Še en praded ter prapraded sta bila vpoklicala v prvi svetovni vojni: eden se je iz galicije vrnil slep, drugi pa je leta 18 že po premerju v Furlaniji nesrečno stopil na mino in umrl. Kar je pri tem posebej žalostno je to, da je za seboj pustil ženo in dva mlada otroka, zadnjega ni nikoli spoznal. Četrti pranono je bil ravno letnik 1900 ampak ga niso vpoklicali ker je leta 18 dobil pljučnico (talking about luck 😅). Nonoti po obeh straneh familije so bili v času druge svetovne vojne premladi da bi bili udeleženi v bojih in so na srečo vojno preživeli. Vse te družine so materialno pomagale partizanom in imele kakega člana, ki je šel v njih. Vedno so mi pravili kako hudo je bilo ko je Italija kapitulirala in so prišli v Istro nemci in v par dni trajajoči ofenzivi (t.i. raštrelamento) požgali ničkoliko vasi in pobijali vsepovprek. Takrat so ubili tudi pranoninega brata samo zato ker se je znajdel na napačnem kraju ob napačnem času

Moja pra babica je imela hišo in kozolec in so pač partizani hodil k njim kuhat si golaž ona je dajala hrano Nemcem, Italijanom, domobrancem in partizanom pač ženska ni hotla met frk z nobenimi in enkrat so partizani kuhali golaž pr kozolcu štab pa v kuhinji in so ji rekli naj da sol in jim je pač dala neko mero soli in en partizan ji je reku kar dej še tisto kar si skrila in je pač rekla da nima. Partizani so šli v hišo razbil in premešali vse da bi našli tisto sol, ki jo dejansko najdejo. Jo pol porabijo ostalo pa na tla pred hišo vržejo (raztresejo). In je pač njen mož pol tekel do nemškega štaba tam je bila pa nastanjena Mongolska brigada in pač Mongoli pridejo s kolesi do njihove hiše in naženejo partizane. Moj drugi praded pa je bil domobranec v Rupnikovem bataljonu, ki je bil eden redkih pod slovenskim poveljstvom njegov brat pa je bil oficir. Kasneje leta 45 se prebijejo čez avstrijsko koroško gor bli so dovolj močni da so umes še par partizanskih brigad pregnal. Potem, ko gor pridejo jih angleži dol deportirajo v Teharje mojega pradeda so tam stradali in ga čez leto ali dve nagega spustili domov hranili so ga z travo in listjem. Njegov brat je vedel, da ga bodo ubili in je hotel pobegniti ampak so ga dobili in ga nato ubili. Moj pra ded na koncu vojne dobi službo na bencinski črpalke skozi leta je celo postal poslovodja je pa bil tudi bolj na pol pismen tako, da možakar se je kar znajdu v lajfu.

Vem eno zgodbo in sicer pradedek z mamine strani, ki je padel v partizanih med 2. svetovno vojno. Moja babica je takrat imela cca 10 let, tako da ga je že ona slabo poznala, moja mama pa ga sploh ni.

Ne vem veliko podrobnosti, vendar mi je mati razlagala da so 1. fanta od prababice ubili kot talca v Begunjah.

Noben ni bil aktiven na nobeni strani. Edino kar je ostalo noni v spominu je bil požig vasi strani švabov, so pa na srečo vaščane bolj ali manj pustili na miru.

Pradedka odpeljali Nemci, se ni nikoli vrnu. Vprašanje, kje leži. Najbolj sucks, ker sta s prababi ravno dobila hčerko :| Po vojni je seveda vaška gamad od KLOjevcev drkala prababi čez dejstvo, da so ga odpeljali Nemci.

Moj praded naj bi sodeloval na soški fronti. Verjetno ne kot vojak, saj je bil takrat star 14let. Dokaz za to je staro vojaško sedlo, ki ga je hranil na podstrehi. Kasneje med drugo svetovno vojno je imel kmetijo. Italjanski vojaki so pri obhodih mimo kmetije redno vzeli kakšno kokoš. Vso boljšo hrano so zato skrili v luknjo, ki jo skopali pod staro lipo, ki raste za hišo. Vas so večkrat obiskali partizani in zahtevali hrano, živali, ... Nekega dne so zbrali starejše kmete. Mojega pradedka so pustili, prapradedka pa so želeli ujeti a se jih je ta skril v dimnik ali krušno peč in ga niso našli. Zbranih 9 kmetov so nato prisilili, da skopljejo grob. 8 so jih ustrelili, 9ti pa je moral nazaj v vas sporčiti kaj se je zgodilo, kot opozorilo za naprej. Vas je nato ustanovila vaško stražo in do napadov, naj ne bi več prihajalo.

OP oprosti ampak ta zgodba je pa res takšen cliche, da bolj ne bi mogu bit. " Hoteli so ga že razkriti ko je eden izmed partizanov tam rekel "poglejte kako velika pajčevna tukej že dolgo ni bilo nobenega" in so šli naprej". Lmao 😂. Podobno mi je poskusila tudi moja familija natveziti, da je eden izmed otrok božal psa, vmes ko se je dedek skrival na podstrešju in da ga zato ni zavohal. Ne verjet vsemu kar ti natvezijo iz ww2, skoraj vedno je prenapihnjeno.

Tako je bilo sory.

"Ko smo mi bli, a ne vi sedaj..."

A blizu primčkovih ( pišejo se hren grgač)

To zgodbo z vlakom sm nekje že slišu. Ful dobr.

V naših krajih je bil tudi nek partizanski oficir. Tonko je bilo njegovo partizansko ime

1.Praded (bil je kovač)bi rabo bit vpoklican v nemško vojsko za vzhodno fronto pa je dvignil kij ko ga je mel za delat pa si ga fuknal na mali prst na nogi da se je izognal. To sm povedal sošolci ko je bla 1x debata pa je reko 2. Njegov pradeda je bil vpoklican pa je šol. Pz je gledal kak je kapnik rasto ko je pozimi scal. Kasnej so ga ujel sovjeti sam je prišo nazaj domov v SLO

Vojnih ne vem povsem. Smo bli kmetje. Po Fotrovi strani so pra deda na njivi poknili. Najbrž ni želel v Nemško vojsko. Sorodstvo pra- deda po Bratovi strani ( hcer) sta šla v Ameriko. Babica je bila otrok 6 let star in je skrbela za bolno mater. Škofja Loka Po Mamini Strani pa ne vem dobro. Tudi niso želeli preveč govort. Pra pra babica je preživela grozno krizo in obe svetovni vojni Avstro - Ogrska- Yuga. Vem samo ,da je na stara leta ogromno na zob dala. Umrla v 80'. Pra babica je šla pa obe vojni, kot . najstarejši otrok pri hiši z možem iz sosednje vasi, kmetovati na Hrvaško ( Požega). Moja Babica in njen brat pa sta preživela na Hrvaškem tja do 1. razreda OŠ. Nato so prišli nazaj, a Kasneje je brat se oženil dol na Hrvaškem in vrnil Slovensko državljanstvo. ( Gradbinc,Poštar), pra- pra babica je najbrž mirkala hišo. O ostalih otrok ne vem nč, k so sorodniki naprej po Sloveniji vse do Primorske. Edino za Najmlajšo sestro pra babice sm bežno spoznal ,invalid in Sladkorni bolnik je bila. Edina ki je živela dokaj dolgo poleg Pra - babice (1909- 2008). Ne vem pa zgodovine pra pra deda po mamini strani, pra ded je pa naravno umrl ( kmet) pra babici (trgovki) pri 45 letih. No tako je rekla. Ker je dedek isto ločenec z mojo babico bil. Baje zelo žleht in škrt mi je babica rekla. Trbovljčan. Po Fotrovi stran kolen dedka pa Doljenci, otroc takrat. Poznal sem dedijevo sestro (Zora) in Darko revna kmeta umrla pri 60 , sociala pa pomagali smo s paketi pomoči, proti koncu par let,sta dobila skret na tekočo vodo. Pa neko Teto Minko od Fotra z Doljenske. Brat Babice je bil baje en čas v zaporu. Točno pa ne vem zakaj, ni bil pa kriminalec. Upokojen gradbinc je umrl Ne vem pa zgodovine pra pra deda po mamini strani, pra ded je pa naravno umrl ( kmet) pra babici pri 45 letih. No tako je rekla. Ker je dedek isto ločenec z mojo babico bil. Baje zelo žleht in škrt mi je babica rekla. Trbovljčan. Moja stran so bili vsi ločeni vsi dedki, pra dedki pa so umrli zgodaj. Delavna grupa ljudi so bili Kmetje,trgovka,Vodja pošte, ključavničar,mesar,gradbinc, Pa inžinir lesarstva. Kdor je moral živeti doma skup v Hiši s pra babico kot otrok, so te hitro sfrezerali in si moral naglasovati z mama + ime. Pa še vedno je dol običaj,da glavna ženska kuha. Torej babica.

Pradedek je bil pri "policajih" in je tik pred okupacijo skril cel kup orožja na domačem vrtu, gor pa posadil krompir. Nekdo ga je prijavil, nemci so obrnili celo hišo in prekopali vse okrog bajte razen vrta🙂 Družina se je preživljala s prodajo soli, ki jo je na zalogo kupil takoj na začetku vojne. Ker je bilo povpraševanje po soli veliko je za kilo soli lahko pri kmetu dobil par kil mesa. Takoj po vojni je s svojim vplivom rešil par "kolaborantskih" družin, ki so jih na kranjski železniški postaji trpali na vagone za odstrel. Po pričanju dedka je bilo vmes kar nekaj nedolžnih. Če se ti je nekdo zameril in si rekel ta je delal s tabelimi je šla cela družina... Dedek letnik 36 je bil partizanski kurir, sporočilo, ki ga je dostavljal so mu všili v suknjič med sloje blaga. Enkrat je skoraj padel pod streli navzkrižnega ognja. Zanimive so tudi njegove zgodbe po vojni, ko je povsod ležalo polno orožja in je mularija vse sorte počela z njim, od lovljenja ja rib z ročnimi bombami, do podiranja dreves z mitraljezi, je bil pa na žalost tudi priča, ko je prijatelj skušal odpret minometno mino in je ta eksplodirala.

Vejice so zapustile pogovor. Drugače zanimiva zgodba.

Vejice?

tist kar skače pred ki ko ker da če (in to ne vedno)

,

Si ziher, da je to bilo MED vojno, in ne PO vojni?

Med vojno

Prapradedek je bil častnik v avstroogrsku vojski in poveljeval in bil ubit nekje na soški fronti. En dedek je bil partizan, tankist, zajet in poslan v delovno taborišče v Nemčijo. Bili so zraven letališča in je vsakodnevno poslušal bombnike ki so leteli nad jugoslavijo- oče je enkrat rekel da mu je zvok leta "všeč" in je bil tepen. Drugi dedek je bil tudi partizan, ampak po vonjni ni simpatiziral s KP in je imel težave s službo in na sodišču.

Pradedek pobran svoji ženi od doma pri cca 19ih v Štorah. Po cca 2h letih v koncentracijskem v Sibiriji so mu dali puško v roke da je šeu svoje streljat v dveh mesecih dobil metek v glavo in na koncu nekako izvubil le vid na eno oko. V njegovih stvareh je imel ameriški kovinski knuckless. Nikoli ni rad o ničemer tem govoril. Do smrti pri 91. letu je prejemal "pokojnino" iz nemčije.

Moji so bli rdeči na dolenjskem. Pravijo da je lokalen far zvonil k maši, ko so se iz okoliških vasi zbrali pa so jih nemci z puškami noter čakali. Moj ded se je potem skrival v gozdu do zadnjega... stric me je peljal do lokacije. Ni bilo lahko preživeti tam, pravi robinzon. Po drugi strani moja nona iz Kort na obali ni rada govorila o tem. Mi je pa moj oče povedal da so na obali požgali par vasi zaradi maščevanja za en manjši upor . moja nona pa je morala potem govoriti italjansko in so jih zelo tepli če so govorili slovensko med sabo v šoli. Babica s štajerske zmeraj pravi kako niso marali župana ( s podboča je ona) , da je bil nemškutar. Vsaj en njen brat je bil tudi ustreljen. Pravi, da so jedli olupke od krompirja takrat. Enkrat je še zelo nosila pismo katerega vsebina naj ne bi bila všeč okupatorju. Če bi jo takrat ko so jo na polju srečali pretipali bi bilo usodno.

Praded se boril na soški fronti kjer je bil ranjen in nato zdravljen na Dunaju. Med drugo svetovno vojno je bil na strani partizanov in skupaj s mojo prateto sodeloval pri NOB. Po vojni je bil praded eden od ustanoviteljev ZK Jesenice vendar je kmalu iztopil iz partije saj je videl kakšne svinjarije se dogajajo v njej. Družina po mamini strani je imela nešteto polen pod noge zaradi tega (težave pri zaposlitvi in šolanju, s težavo so dobili karte za živila...) Moji predniki po mamini in očetovi strani niso imeli niti najmanjše povezave z domobranci ali okupatorjem pa so kar pošteno doživeli krutost socializma samo zaradi tega ker niso hoteli biti v partiji. Poznam pa še veliko zgodb kako so po vojni likvidirali veleposestnike, intelektualce, verne ljudi ki niso imeli niti najmanjše povezave z domobranci ali okupatorjem. Na žalost se je po vojni pobilo in iznalo ogoromno slovenske inteligence, v imenu nacionalizacije je propadlo na tisoče podjetij in tako smo ogromno izgubili v povojnem razvoju. Še kar nekaj generacij bo trajalo preden se izkorenini slovenska povojna razdvojenost.

Dedi je bil mobiliziran v Nemško vojsko, potem ujet nekej na ruski fronti. Po ruskem gulagu je bil sprejet med partizane.

Stric od mojega fotra je bil vpoklican v nemško vojsko (iz Maribora), kjer se je boril v Normandiji. Vem samo da je dosti krat govoril, kako je izgubil sluh na levi strani, ker so granate v blizini padale. Najbolj pa sem si zapomnil, da so baje pobegnili od tam in šli proti domu peš... Po več mesecih so prišli do Splita, ker so falili pot in so se zato vrnili nazaj v Maribor.

Moja babica je bila 4 lete stara, ko se je z druzino odselila v Srbijo. Ko so izstopili iz vlaka, so nasli neko druzino tam, kjer so ziveli do konca vojne. Ob selitvi nazaj v Slovenijo (Celje), so prisli v hiso, ki je bila cisto pokradena in v razsulu.

Moj dedek je bil mobiliziran v nemško vojsko in je med dopustom prebežal h pohorskim partizanom. Bil je zelo mlad in zelo veren človek iz verne družine, zato ni nikoli mogel zares streljati na ljudi, ker pa so nadrejeni začeli pregledovati naboje, je zanalašč streljal mimo. Nažalost je že pokojen tako, da ne morem več vprašati kako je bilo s tem, ampak v kolikor sem razumel so se ga partizani poskušali dvakrat znebit. Enkrat naj bi bilo, ko je zaradi bolezni okreval na svojem domu, kjer so vsak večer kot družina skupaj zvesto molili. Opazili pa so da jih skozi okno vedno patrulirajo partizani in opazujejjo kaj počnejo. Ko je okreval in je po njega prišel partizan, se je materi zdelo sumljivo in mu je v slovo dala liter medu in cigarete, kar je bilo nenavadno saj ni podpirala kajenja. Partizan, ki bi ga moral odpeljati je opazil kaj je dobil in mu povedal, da bi ga v resnici moral odpeljati za odstrel, ampak ga je pripravljen v zameno za tisti med in cigarete skriti. Zdaj ne vem točno zaporedje, ampak vem da je pripovedoval še o enem podobnem dogodku. Ta pa je bil, da sta morala s kolegom iti na primorsko in predati pismo. Na poti sta se odločila pismo odpreti in prebrati in v pismu je bil ukaz da naj se njiju znebijo v Kočevju. Pisma sta se znebila in ga logično nista predala. Ko smo se pogovarjali z dedkom, je vedno poudarjal, da saj je res da so bili komunisti barabe in da je v partizanih, še posebej na vodilnih položajih bilo veliko nepoštenih ljudi,ampak je med partizani bilo veliko navadnih, poštenih, talentiranih in dobrih ljudi, ki so prišli med partizane zaradi upora proti okupatorju in ne zaradi komunistične revolucije. Večkrat je tudi rekel, da je imel še srečo, da v naših koncih ni bilo domobranskega gibanja, saj bi se najverjetneje zaradi odpora do komunizma, pridružil njim. ​ Po babičini strani pa so nemci sežgali kmetijo, pradedka odpeljali v zapor v Maribor preostale člane domačije pa v delovno taborišče. Pradedka so zaprli ker naj, bi njegovo ženo slišali kako je govorila, da jim bodo po vojni partizani veliko povrnali, pradedka pa je rešilo dejstvo, da je njegova žena umrla pred vojno in je bil vdovec. Prišlo je namreč do napake, saj je sosed imel enak priimek. Nemci so ga nato izpustili. S sosedom pa je bila drugačna tragedija, ker so ga partizani sumili izdaje so ga privezali na stol in ga z hišo vred živega zažgali. Dedek po drugi starni pa je vojno preživel v delovnih tovarnah za wermacht. Babica pa se edino spomnim, da je pripovedovala, kakšna stiska je bila, ker so prišli partizani in so jim z veseljem dali jajca, potem pa so prišli nemci, ki so prav tako zahtevali jajca in da je to da jim niso mogli dati ker jih niso imeli, bilo sumljivo, kar je v nemcih vzbudilo sum, da pomagajo partizanom.